Klavdija je razpisala izziv meseca marca in sicer
"2 Otroški steklenički upanja". Čeprav je čas trenutno pri meni dobrina več vredna kot suho zlato, sem se usedla za mizo in po dolgem dolgem času vzela v roke fimo maso.
Moram povedat, da sem bila na začetku kar malo okorna z prsti (za začetek sem naredila bacek magnetek), ampak potem je kar šlo. Sem kar zadovoljna z končnima izdelkoma (okej, moti me, da imata tale moja backa tak bodibilderski vrat ;), ampak ne bodimo pikolovski). No, pa moja boljša polovica in najhujši kritik mojega dela je pripomnil zakaj delam ovcam luske.... ;-)
Pri izdelovanju teh stekleničk, sem se v mislih vrnila dve leti nazaj - takrat je moj dedek počasi že izgubljal boj (in voljo) z rakom. Zdravje ga je vidno zapuščalo in žal je maja preminil. To so bili izredno težki trenutki in še zdaj ostanem kar brez besed, pa solze kar polzijo po licih, čeprav vem, da je boljše tako in je z smrtjo prišla tudi ene vrste odrešitev...
Upam, da bosta tale backa kakšnemu malemu bolniku in njegovim staršem vsaj za trenutek ali dva pričarala nasmeh na lica in pregnala skrbi.
Lep dan,
Suzi